Borisu se je po teh besedah zazdelo, da se je pes nasmehnil.
Dolgujem ti svoje življenje, je tiho rekel, kot da bi se želel še enkrat prepričati.
To je neumnost, mi, vsa živeča bitja, dolgujemo le Njemu, Almeka je znova povdzignila nos navzgor.
To pomeni, da je zate še obstajal načrt in še nisi izpolnil svojega poslanstva, naključja so povezane verige neke nebesne zakonitosti, ki nas žive vodi vse življenje po zelo vijugasti poti do najpomembnejšega cilja. Vsako živo bitje ima svoj cilj, svoj namen. In navidezna kaotična ujemanja, nepričakovana srečanja ali naključna odkritja vse to je del božjega, nam nerazumljivega načrta. Sploh ni treba poskušati razumeti in rešiti ta zviti načrt življenja. Ne moremo vedeti, niti ne moremo uganiti, kakšen je ta cilj ali, kot je včasih rečeno, poslanstvo, v čem se izraža, mi lahko poskusimo le živeti in živeti v ljubezni. Čutiti ljubezen v naših, tudi vsakodnevnih opravilih, medtem ko z vsem telesom in dušo čutiš pravilnost tega, kar se dogaja. Težko je neprestano delati dobra dela, vendar pa se lahko izognemo zlobnim, kar bo On opazil in ocenil! je pričela filozofirati labradorka.
Almeka je obrnila glavo, kot da bi nekoga poslušala, nato pa se je obrnila nazaj k njemu:
No, prišlo je sporočilo od šefa, nujno se moram preseliti v Trst, moji italijanski prijatelji se spopadajo z delom, ki jim je zaupano! Srečno, gospodar, morda se še vidiva! Ja in vezalko si prosim zaveži! to so bile poslovilne besede, po katerih se je psica obrnila in stekla vzdolž obale.
Boris, še vedno šokiran zaradi nenavadnega pogovora, je gledal za njo, nato v mirno morje, pa na odvezano vezalko in ni mogel verjeti, da se mu je to zgodilo.
Napaka
Zaradi vznemirjajočih misli Boris ni spal celo noč. Spraševal se je, kaj je narobe v njegovem življenju in zakaj se je njegova ljubljena žena v zadnjih mesecih tako dramatično spremenila. Ilona se je nenadoma začela spominjati davnih zamer, možu je očitala neresne zveze in spogledovanje z drugimi ženskami. Zaradi teh neprijetnih spominov se je par začel pogosto prepirati. Ne glede na to pa je ohranil topel občutek do svoje žene in jo tukaj v tujini zelo pogrešal. Ko ga je Ilona obiskovala, jo je poskušal prepričati v intimno božanje. Ni ga zavračala, vendar se je obnašala odtujeno, raje je preživljala čas sama in ni govorila o sebi. Bilo je očitno, da ji je bilo dolgčas v tem raju in da je prišla preprosto zaradi občutka dolžnosti.
Pred nekaj leti je bil Boris uspešen moskovski odvetnik. Popolnoma se je prepuščal delu in žrtvoval zanj svoj prosti čas. Vabili so ga, da prevzame najbolj zapletene postopke, ki so ponavadi pritegnili pozornost javnosti in tiska. Kot odvetnik je vzpostavil veliko uporabnih kontaktov v prestolnici ter jih spretno uporabljal. V dvajsetih letih je uspel pridobiti solidno premoženje.
Nenadoma pa je nastopila grozna utrujenost. Začel je trzati ob vsakem telefonskem klicu, ponoči je slabo spal, ure in ure je pregledoval zadeve strank in pri tem ni razumel ničesar od tega, kar je prebral. Dojel je, da je to preobremenitev, prišlo je do izgorelosti. Čutil je, da ne more zdržati niti dneva več v odvetniških krogih. Odločil se je za počitek čas je, da zapusti službo in gre v majhno mirno deželo ob morski obali, ki prinaša mir in spokoj. Kupil je prijetno hišo s privatno majhno plažo in zaživel, kot je že dolgo sanjal ampak popolnoma sam.
Njegova žena ni hotela zapustiti hrupne prestolnice. Energična in optimistična Ilona ni mogla živeti brez družabnih srečanj, gledaliških premier, fitnes klubov in seveda srečanj ob kavi z neštetimi prijateljicami. Čeprav je možu in vsem prijateljem za svojo odločitev navedla drug razlog. V Moskvi je živela njena mati, ne še zelo stara in precej živahna ženska. Toda Ilona je vztrajala, da ne more ravnati tako nečloveško in pustiti mame same. Boris je moral to sprejeti, kajti svoji ženi ni želel odvzeti običajnega načina življenja.
Ilona je prihajala enkrat na mesec in preživljala s svojim možem dva tedna. Ko se je prebujal, je bila njegova žena že na plaži. Plavala je do izčrpanosti, nato pa v slamnatem ležalniku ležala na soncu. Boris ji je prinašal zajtrk, ki ga je sam pripravljal, na plažo tople sendviče, kavo, sveže stisnjen sok.
O, hvala, dragi, je govorila Ilona z nežnim glasom.
Ob zajtrku se skoraj nista pogovorjala. Enostavno sta jedla, pila in občudovala morje. Za kratek čas sta zaplavala skupaj, nato pa se je vsak lotil svojih opravil. Boris se je odpravljal s čolnom na majhne otoke, kjer je v družbi lokalnih ribičev lovil ribe. Ilona se je ponavadi usedla v avto in odšla v sosednje mesto, kjer je tavala med stojnicami s spominki ali v kavarni klepetala z drugimi turisti.
Kosilo in večerjo je pripravljal Boris, včasih pa sta odšla v restavracijo tri kilometre stran od doma. Ilona je izgledala mirna in celo ljubeča. Ni veliko govorila, vendar ga ni zavračala v postelji in po seksu je zaspala na njegovi rami, tako kot v prvih letih po poroki.
Včasih je to idilo prekinil kakšen prepir. Brez kakršnegakoli razloga je Ilona možu v obraz vrgla kakšno zlobno obtožbo, kregala sta se in potem nista govorila dva ali tri dni. Boris ni razumel čudnega obnašanja svoje žene, dokler nekega večera na nočni omarici poleg postelje ni zasvetil njen telefon.
Ilona je trdno spala. Boris je brez velike želje vzel telefon misleč, da je SMS prišel od ene izmed prijateljic. Namesto tega je zagledal sporočilo, ob katerem ga je stisnilo pri srcu in se vanj z dvojno hitrostjo zarezale prebrane besede.
Živjo! Te že pogrešam! Želim si te!
S tresočimi se rokami je s telefonom odšel v kopalnico. Najprej je nanj moral vtipkati geslo, ampak uganil ga je ob prvem poskusu Ilonin datum rojstva. In tako so pred njegovimi očmi začeli utripati srčki, igrivi namigi, dogovori o zmenkih v znani savni Berloga. Ni bilo dvoma Ilona je imela ljubimca! In to njegova ljubljena žena, ki ji je vedno zaupal in skoraj nikoli ni bil ljubosumen!
Sedaj je Borisu postalo vse jasno. Našel je razlago za nihanje razpoloženja in njeno čudno odtujitev. V glavi so se mu divje odvijale misli: Seveda, saj sva že dvajset let skupaj dolgočasno življenje, same navade Delal sem kot nor, pogosto je morala ostati sama. Odnos je izgubil iskrico Ampak zdaj se ne morem ločiti! Ne morem ostati sam v tujini, brez žene
Hkrati ga je mučilo vprašanje kdo je njegov tekmec? Začel je preučevati kontakte v telefonu in našel ime. Temu pankrtu je ime Valera Kaj naj naredim s tabo, Valera? Prepisal je telefonsko številko v beležko in se ulegel poleg Ilone. Nikakor ni mogel zaspati v mislih, žarečih od ljubosumja, se je odvijalo na tisoče načrtov za maščevanje.
Ugotoviti, kdo je njegov nasprotnik, ni bilo težko. Poklical je dolgoletnega prijatelja, ki je delal na policiji. Eno uro pozneje mu je poslal elektronsko sporočilo s podrobnostmi o lastniku telefonske številke. Boris je bil šokiran. Valerij T. je bil dolgoletni družinski prijatelj. Ta človek mu je večkrat pomagal pri popravilih na vikendu in v stanovanju, mu pri tem svetoval, katere materiale naj kupi, in celo sam opravil nakup. Visok, ne več mlad, z močnimi sivimi lasmi, je bil vedno miren in kratkobeseden.
Iloni so bili vedno všeč takšni moški, v srcu Borisa je vzkipela jeza, ki ni dala razumno razmišljati. Ta nesrečnik je izkoristil dejstvo, da nisem bil v državi, in se je spetljal z mojo ženo! Uničil bom gnido! In z nama bo še vse v redu.
Iloni so bili vedno všeč takšni moški, v srcu Borisa je vzkipela jeza, ki ni dala razumno razmišljati. Ta nesrečnik je izkoristil dejstvo, da nisem bil v državi, in se je spetljal z mojo ženo! Uničil bom gnido! In z nama bo še vse v redu.
Dva dni je Boris iskal način, kako se znebiti nasprotnika. Končno se je spomnil, da mu je neka stranka omenjala e-naslov, ki pomaga v takšnih situacijah. Ni bil prepričan, ali je to res, vendar se je odločil in napisal samo dva stavka: Nujno moram rešiti težavo z osebo. Ali mi lahko pomagate?
Odgovor je prišel v treh minutah:
Kdo nas je priporočil?
Boris se je spomnil imena stranke:
Džavad.
Odgovor je prišel enako hitro kot prejšnji:
Izbrišite vso korespondenco in nato sledite našim navodilom.
Potem je potekalo vse presenetljivo preprosto. Poslati je moral vse njemu znane podatke in na določen bančni račun nakazati dvajset tisoč evrov. Boris je to opravil še istega dne. Zdaj je lahko le čakal na novice.
Ilona je odletela v Moskvo in do naslednjega obiska je bilo še dva tedna. Ves ta čas je Boris živel v neznosni napetosti. Ni dvomil v to, da Valerij ni več med živimi. Ali se bo Ilona spremenila, če izgubi svojega ljubimca?
Na Borisovo presenečenje se je njegova žena obnašala popolnoma enako kot na zadnjem obisku. Kot da ni bilo grozne ljubezenske korespondence in čudne hladnosti, ki je visela med zakoncema. Zrl je vanjo v upanju, da bo opazil sledove duševnega nemira, skrbi. Nič takega! Ilona je kot običajno plavala, se sončila, hodila na kavo in po nakupih, z možem si je izmenjala le deset fraz dnevno.
Nekaj pa se je spremenilo geslo v telefonu. Borisu ni preostalo nič drugega kot ugibanje o tem, kaj se dogaja v duši njegove žene. V mislih si je risal slike mučne smrti svojega tekmeca in sarkastično pogledoval svojo družico. Ampak bila je mirna, kot v bližini šumeče morje.
Ostalo je le še dva dni do njenega odhoda, ko je Ilona nenadoma ob kosilu vprašala:
Borja, se spomniš Valerija? Vedno nam je pomagal pri popravilih Pripetila se mu je taka nesreča! Neki huligani so ga napadli na lastnem dvorišču. Udarili so ga po glavi in ga oropali. Dolgo je bil v komi, včeraj pa je umrl v bolnišnici. Prijateljica mi je sporočila.
Pri tem se njen obraz sploh ni spremenil. Govorila je mirno, brez sence žalosti v očeh.
Škoda, je zamrmral Boris, bil je dober človek.
Da, kot da bi se ne bilo nič zgodilo, je Ilona spila velik požirek njenega najljubšega vina, merlota, bil je čeden možakar!
Ponoči dolgo ni mogel zaspati, kajti premišljeval je o čudnem obnašanju svoje žene. Nenadoma se je zasvetil njen telefon. Ko ga je zgrabil, je zagledal novo sporočilo: Draga, strašno te pogrešam. Strašno si te želim!
Ko je pogledal na ime pošiljatelja, je po celem telesu začutil hladen led. Valerij F. To je bil drug Valerij! Nekdanji odvetnik je spoznal, da je naredil grozno napako iz imenika je prepisal napačno telefonsko številko.
Ulegel se je poleg ljubke, speče žene, jo objel in poljubil. Začutil, da so njegove misli in čustva popolnoma izginili. Izčrpan se je pritisnil k njenemu telesu in zaspal.
Kratko življenje ženskega perila
In kupi mi nekaj lepega, seksi! je svojega moža igrivo dražila Ilona. Biti z možem v Milanu in ne kupiti nekaj lepega, bi bila grozovita napaka.
Že dolgo časa nazaj si je v trgovini ogledovala elegantno, čipkasto, kot puh mehko perilo zelo znane blagovne znamke. Da ji mož kupi to perilo, je bilo za Ilono zelo pomembno, saj se bo v tem perilu pokazala svojemu ljubljenemu moškemu, ki pa seveda ni bil njen zakonski partner. To je bil ta sladek del maščevanja, za katerega se v družinskem življenju vedno najde kak razlog.
Seveda mož ni ničesar sumil. V trgovino z ženskim spodnjim perliom je šel prvič ter skupaj z njo dolgo izbiral hlačke in primeren komplet. Ilona se je zadovoljno nasmehnila, on pa je mislil, da je izbira nakupa odvisna od njega, ter ji je svetoval in predlagal svoje barve. Všeč so mu bile živahne barve od rdeče do škrlatne in bordo. Vendar je bila Victorju, njenemu ljubljenemu moškemu, všeč bela barva, barva nežnosti in čistosti, s katero se je Ilona poistovetila.
In vedno se bo našel jelen z dolgimi rogovi, ki bo za vse plačal! ženska se je spomnila stare šale ter začutila vznemirjenje zaradi vtisa, ki ga bo naredila na svojega ljubimca.
Oh, kako srečne smo! Tako lepa ženska nas bo kupila! so vzkliknile čipkaste hlačke.
Ne kupuje jih ženska, ampak njen ljubljeni moški, mož, je nasprotoval moralno odporni modrček, ki ni imel pravega pogleda na dogodke.
Kupuje zanjo, samo zanjo, ljubico! je zadovoljno nadaljeval modrček.
Naredile bomo vse, da se bo njun odnos ponovno zaiskril, z novimi, močnimi barvami in senzualnimi izkušnjami! so rekle spodnje hlačke,
Te družinske igre v postelji obožujem, on bo tako čustven in nežen. Nežno me bo pobožal in me z nestrpnostjo slekel! Mmm, obožujem ta del! so sanjale hlačke.
Seveda, nežno, a ste videli našo ceno? Nosili nas bodo samo med prazniki! je dejal modrček,
Močna družina je jamstvo srečnega in dolgega življenja! Danes je dober dan, čutim fantastično povečanje energije in želje po zagotavljanju vsake možne pomoči! je nadaljeval srečno.
Modrček in hlačke so poznali svoj namen in bili so ponosni na to. Družinsko življenje ljudi, ki so jih nosili, se je vedno spremenilo, pomagali so ljubimcem, da so še bolj spoštljivi drug do drugega. Njihove lastnice so čutile vznemirjenje, nežnost in naklonjenost. Tudi perilo je dobivalo svoj košček ljubezni.
Toda Ilona, seveda, ni slišala pogovora svojega spodnjega perila.
Letela je sama, njen mož je moral zaradi pomembnih poslovnih zadev ostati v mestu. Prvič je svoje darilo oblekla za zmenek na letališču. Viktor jo bo prišel iskat, takoj bosta šla v hotel. In tam bo ona, malo utrujena, čeprav s kratke poti, lahko v vsej svoji lepoti nosila eleganten komplet spodnjega perila, ki pa bo samo poudaril njene lepe lastnosti. Ilona bo stala pred ljubimcem, se obrnila kot pred ogledalom, in rekla:
Dragi, to je darilo za tebe od mojega moža! in nato se bosta med objemanjem, poljubljanjem, duhovitim šaljenjem igrala svoje ljubezenske igre.
Kako je srečna! hlačke se niso mogle ustaviti, čakale so na pogovor.
Ja, kar žari od sreče! je začel tiho nedrček, najpomembnejše je, da bi bila lastnica zadovoljna! To je naše poslanstvo je nadaljeval, čeprav res ni hotel govoriti. Slišal je veliko različnih pogovorov o tem, kako se družinski zmenki in srečanja med čustvenimi ljubimci razlikujejo.
Na letališču je Viktor čakal Ilono, ji podaril šopek cenenih vrtnic, ki so že nekoliko ovenele. Hitro jo je poljubil, ji vzel kovček iz rok in nato sta ljubimca odšla k avtu.
Tako sem te pogrešal, želim si te neizmerno! je Viktor vznemirljivo šepetal v uho Iloni tako pričakovane in banalne besede.
Na ogromnem parkirišču ni bilo veliko avtov in absolutno ni bilo ljudi. Parkirno mesto je bilo v kotu in malo osvetljeno. Ni čudno, da pravijo, kako je tema prijatelj mladine, čeprav ljubimca nista bila tako mlada.
Oprosti, draga moja, zelo malo časa imam, dobesedno imam samo eno urico, saj vendar hočeš svojega medvedka? je Viktor hitro začel, pobožal bluzo in začel odpenjati gumbe.